TUTORSTVO NA VISOKI ŠOLI ZA UPRAVLJANJE PODEŽELJA GRM NOVO MESTO

Tutorstvo je sistematično nudenje pomoči tutorandom oziroma prejemnikom tutorske pomoči pri študiju in pri njihovem akademskem razvoju. V okviru Visoke šole za upravljanje podeželja GRM Novo mesto pomoč in informacije nudi doc. dr. Marija Turnšek Mikačić

Povabilo v priponki.

1. Sistem tutorstva

Pravilnik o tutorstvu.pdf

Namen tutorskega sistema na Visoki šoli je:
- Podpora tutorandom med študijem.
- Podpora pri intelektualni rasti in osebnem napredku tutorandov.
- Podpora pri vključevanju v znanstveno-raziskovalno in strokovno dejavnost na Visoki šoli.
- Povečanje prehodnosti tutorandov v višji letnik.
- Svetovanje tutorandom pri oblikovanju izbirnega dela predmetnika.
- Organizacija in nudenje pomoči pri študiju posameznih predmetov oziroma pri strokovni praksi.
- Spodbujanje tutorandov k udeležbi pri obštudijskih aktivnostih.


Deležniki tutorskega sistema na Visoki šoli so:
- Prodekan, odgovoren za izvajanje tutorstva.
- Koordinator tutorstva.
- Tutor, ki je visokošolski učitelj, ki izvaja tutorstvo.
- Tutorand, ki je prejemnik tutorske pomoči, kar je lahko vsak študent Visoke šole.

Skladno z bolonjskimi izhodišči univerze in višje šole uvajajo sistem tutorstva za spremljanje dela študentov in študijsko pomoč, za sistematično vodenje študentov skozi študij, pri čemer pa se ne osredotočajo strogo na njihov študijski razvoj ali na težave pri študiju, temveč tudi na njihov osebnostni razvoj.

Tutor je nekdo, ki posluša študente in jih sliši, nekdo, ki ki gleda študente in jih vidi. Tutorja vidijo v vlogi motivatorja, svetovalca, ki pomaga pri zagotavljanju kakovosti izobraževanja: podaja predloge za razvoj učinkovitejših študijskih navad, ki jih večkrat študenti nimajo.

Tutor je celovita oseba, z osebnimi lastnostmi, vrednotami, sposobnostmi, veščinami znanjem, motivacijo in samopodobo na eni strani, ki pa se morajo ujemati s kulturo in vrednotami organizacije na drugi strani, kar pomeni, da se krog potencialnih kandidatov za tutorje zelo zoži.

Uspešen tutor želi motivirati študente, da dosežejo zastavljeni cilji. Zato je zelo pomembno, da ima tutor ustrezno znanje in izkušnje oziroma spretnosti s področja pedagoško-didaktičnega razvoja izobraževanja, da pozna pristope uspešnega vodenja ljudi in timskega dela, da zna prisluhniti psihologiji študenta. Tutor pozna izkušnje študentov, interese, dojemljivost na njihovi stopnji, da jim lahko svetuje delovni tempo in oceni zmožnosti in sposobnosti za samostojno delo.

Zanima nas, kako poteka vodenje in tutorstvo posameznikov in učnih skupin, opredelili bomo moč osebnega sloga učenja za gradnjo samozaupanja in samospoštovanja; kako pomembna je uporaba novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter vedenje o tem, kako organizirati in voditi omrežni dogodek. Pri tem pomeni komuniciranje aktivno poslušanje, motiviranje, prepoznavanje vedenjskih in drugih osebnostnih vzorcev, prepoznavanje samoomejitev, medkulturnih razsežnosti in ovir, reševanje težav.

Oblikovali smo tri hipoteze, ki jih testiramo ob celotnem procesu izobraževanja (Slika 1).

Hipoteza:
1. Tutor motivira študente v procesu izobraževanja.
2. Tutor lajša učenje z uporabo metod coachinga in komunikacije.
3. Tutor z uporabo IKT orodij dobro prilagaja učenje novim generacijam.


Slika 1: Hipoteze tutorstva


2. Izhodišča tutorstva

2.1 Kaj je tutorstvo?

Tutor je nekdo, ki posluša študente in jih sliši, nekdo, ki gleda študente in jih vidi. Tutorja vidijo v vlogi motivatorja, svetovalca, ki prispeva k izboljšanju kakovosti izobraževanja. Tutor predlaga uporabo učinkovitejših študijskih načinov, ki jih študenti večkrat ne uporabljajo.

Bistvo tutorstva je, pripraviti kar se le da čim večje število študentov, da uspešno zaključijo študij in jih v procesu študija hkrati usmerjati v samostojno raziskovalno dejavnost, kar posledično prispeva tudi k dvigovanju ugleda izobraževalne institucije.

Tutor zagotavlja kakovost izobraževanja, spremlja dejavnosti študentov, njihove zadolžitve in opravljene naloge. Kakovost izobraževanja pa je neposredno vidna iz ocen izpitov, seminarskih vaj in predstavitvenih tem študentov.

Učitelji tutorji in študenti tutorji poleg strokovnih znanj poznajo še naslednja področja in se za njih izpopolnjujejo in dodatno izobražujejo. To so predvsem:

- poznavanje didaktičnih pristopov in poznavanje različnih učnih strategij,
- poznavanje pojma študent s posebnimi potrebami (možnosti primanjkljajev in prilagoditve),
- poznavanje komunikacijskih tehnik, osnov svetovanj in reševanj težav, konfliktov,
- motiviranje študentov.

Pomembna je multikulturalnost in vključevanje tujih študentov v naš izobraževalni sistem. Zaradi zelo spremenjenih družbenih okoliščin je tutorstvo eden izmed zelo dobrih pristopov za študente, ki imajo kulturne, socialne ali ne nazadnje tudi materialne težave, kjer je lahko tutorstvo s pristopi in ukrepi, most do rešitve.

Kot tutorji facilitatorji so v vlogi osebnega svetovalca, ki študente usmerja skozi študij. Pri tem delujejo v obliki: jaz kot tutor, nasproti posameznemu študentu, preko e-pošte, na govorilnih urah in na dodatno dogovorjenih terminih. Pri tem uporabljajo tudi znanje coachinga. Individualno delo je dobro opraviti s študenti, ki so izgubili motivacijo za dokončanje študija, pri posameznih študentih, ki dodatno potrebujejo pomoč oz. razlago pri predmetu, s študenti s posebnimi potrebami ali statusom. Izkušnje s tutorci, ko z njimi delajo individualno, so praviloma pozitivne in študenti dosežejo zadani cilj.

Ko delujejo, kot tutorji moderatorji/animatorji, poteka interakcija na ravni mnogi z mnogimi. Opazimo, da narašča komunikacija med študenti in se vloga tutorja zmanjša. Z uvedbo študentskega tutorstva sodelovanje med študenti prispeva h krepitvi medsebojnega zaupanja in sodelovanja.

2.1.1 Tutor ali mentor?

Tutor je praviloma predavatelj, če pa že to ne, pa inštruktor. To še dodatno zamegli tudi sicer nejasno definirane meje med tutorjem in učiteljem. Od predavateljev in inštruktorjev zahtevajo, ali pa se od njih vsaj pričakujejo veščine, ki jih nujno pripisujemo tutorju. Ali je teza: vsak pedagoški delavec je hkrati tutor, pravilna? Če pa učitelju dodamo nalogo predavanj, izvedbe seminarskih, laboratorijskih in terenskih vaj, pa tezi brez zadržkov pritrdimo.

Prepletajo se vloge mentorja (tutorja) in učitelja kot tudi študenta in tutorca. Uporabna je vloga facilitatorja, ki s pomočjo interakcij (t. i. scaffolding) doseže, da študent samostojno razume in uporablja pridobljeno znanje. Svoje priložnosti vidijo v tutorstvu na daljavo. So zagreti za nadaljnje pridobivanje posebnih znanj. Njihovo delo, kot tutorjev vzbuja pri študentih hvaležnost. Skrbi pa jih pomanjkanje časa za tutorsko delo.

2.1.2 Učiteljsko tutorstvo

Predavatelj, ki je tutor in obvlada veščine coachinga, usmerja tutorca, da razvije svoje potenciale in mu olajša študij predmeta.

Kot mentorji prvih letnikov na višjih strokovnih šolah se srečujejo s študenti v okviru mentorskih ur, na razpolago so jim vedno, ko potrebujejo pomoč. Opozarjajo na komuniciranje s študenti, kar lahko pripelje do nekaterih nejasnosti. Tutor, ki je vešč sodobnih metod komuniciranja, vedno preveri obojestransko razumevanje in izraža spoštovanje do študentov, svojih kolegov in sebe.

Dvomijo o možnostih vodenja 50 do 100 študentov. Pravimo: Tutor facilitator lahko vodi 50–100 študentov s pomočjo foruma in e-mailinga, nasprotno pa se pri komunikaciji eden nasproti enemu, zmanjša komunikacija na 20 študentov.

2.1.3 Študentsko tutorstvo

Opisali so več oblik študentskega tutorstva, ki so za šolo zanimive: uvajalno, predmetno in študentsko tutorstvo, tutorstvo za tuje študente. Navedli so prednosti, ki jih pridobi tutor študent ter so bogato poplačilo za njegovo angažiranje. Ugled tutorstva pomeni tudi promocijo šole, profesorjev in študentov.

Dober je predlog učiteljev, da bi v primeru uvedbe študentov tutorjev, vsa potrebna področja lahko pokrili študenti tutorji. Vloga učiteljev kot sedanjih mentorjev, bi postala vloga koordinatorjev med študenti tutorji. Zainteresirane študente bi bilo dobro usposobiti za tutorstvo na koncu prvega letnika, smiselno bi bilo imeti po enega študenta na vsako področje, ali posameznika za več področij.

Uporaba predmetnega tutorja študenta pri posameznih predmetih. Pri tem načinu tutorstva vidijo veliko prednosti, vendar menijo, da ni lahko dobiti ustreznega študenta, ki bi bil motiviran za tako vrsto tutorstva. To so poskušali narediti, vendar je bilo zelo težko dobiti študenta iz višjega letnika, ki bi bil pripravljen opravljati te naloge. Pri spoštovani in uveljavljeni vlogi tutorja na šoli je za študenta - tutorja prednost, ker pridobi izkušnje in ugled.

Uporaba študentskega tutorja za tuje študente. Ta način študentskega tutorstva so uporabili pri tuji študentki (državljanka BiH), ki ji je pomagala študentka iz drugega letnika, ki je bila tudi rojena v BiH.

2.2 Tutorand

Tutorand v tutorskem procesu ima kompleksno vlogo, saj sta sodelovanje tutorcev in njihova udeležba, razdeljena na različne ravni, kjer pa vsaka raven zahteva določena strokovna znanja, ki so povezana s specifičnimi metodami poučevanja.

Od prihodnjih diplomantov pričakujemo, da bodo samostojni, razmišljujoči, dosledni, strokovni in natančni. Toda študenti so, na tej ravni študija in v trenutnem stanju izobraževalnega sistema, odvisni od navodil in usmeritev učitelja. Študenti veliko pričakujejo od pripravljenih gradiv, nalog z rešitvami, receptov reševanja in hitrega obvladovanja tematike predmeta pred izpitom. Zaradi tega jih usmerjamo v razumevanje delovanja možganov, njihovih kapacitet in iz tega usmerjamo v modele sprotnega študija, kritičnega razmišljanja in aktivnega sodelovanja pri študijskem procesu. Uporaba miselnih vzorcev pri študiju prispeva k preglednemu spoznavanju snovi.

Ustvari naj se interakcija med študenti, ki stimulira študente k aktivnemu prenosu znanja na sošolce. S tem se zmanjša pasivno spremljanje nekaterih študentov in preobilica obremenitev profesorjev tutorjev in študentov tutorjev. Vemo, da se znanje okrepi ne le z ponavljanjem, temveč, če ga znaš posredovati drugim.

Ta oblika pomeni celovito in resnično skupnost med tutorjem in tutorci, kjer interakcije potekajo na ravni mnogi z mnogimi. Komuniciranje med študenti zavzame veliko več prostora kot komunikacija s tutorjem: bolj kot narašča komunikacija med študenti, bolj se zmanjšuje komunikacija s tutorjem. Pri tem je pomembno upoštevati nove pristope glede na generacije X in Z.

Predlagajo več poudarka specifičnim metodam poučevanja: Tutorand ni le pasiven člen procesa učenja, temveč sam posega vanj in ga preko soudeleženosti sooblikuje; gre za interaktivni model. Sprejemanje in osvajanje znanja ne poteka individualno, temveč skozi komunikacijo z drugimi. Učenje je bolj aktivno in interaktivno, torej bolj učinkovito.

Participacija je udeležba, sodelovanje tutorcev, ki se odvija na treh nivojih:

- udeležba preko informiranja (širjenje znanja);

- udeležba preko postavljanja mnenj, spodbud, napotkov (interni procesi oblikovanja mnenja, odločitev, variant);

- udeležba preko skupnega razvijanja idej in rešitev (eksterno oblikovanje mnenja, reševanje problemov, priprava odločitev).

Pri kolaborativnem (sodelovalnem) učenju z uporabo medmrežja se oblikuje neavtoritativno socialno okolje, kjer lahko učeči svobodno izmenjavajo svoje znanje in izražajo svoja stališča. Skupinska interakcija, nenehno sodelovanje z učiteljem, asinhrona komunikacija s pomočjo posebnih, v učno okolje integriranih komunikacijskih orodij, omogočajo sodelovalno učenje in konstruiranje novih znanj.

Tutor skrbi za aktivno in osrednjo vlogo študenta (Scott Armstrong, 2012) v študijskem procesu (learnerdirected training, self-study, independent learning).

Študent nikakor ne sme imeti občutka, da je kakorkoli v nižjem položaju od tutorja. Prav tako, pa zna tutor jasno postaviti meje in da študentu vedeti, da sam odgovarja za svoje rezultate.

Tutor in tutorci lahko komunicirajo na več načinov. Značilno je, da bolj, kot narašča komunikacija med študenti, bolj se zmanjšuje komunikacija s tutorjem. Učitelji tutorji se srečajo s študenti, ki tik pred izpitom začnejo študirati. Kadar imata oba, tutor in Tutorand dober stik, tutor že veliko pred izpitom usmerja tutorca k študiju in skupaj razvijeta prilagojene metode učenja.

Vloga tutorcev je predvsem v tem, da težave, ki nastanejo med študijem, tekoče rešujejo in da zaupajo tutorju. Če študenti uspešno opravljajo svoje študijske obveznosti in so tutorji uspešni pri delu s študenti, potem je tudi barometer kakovosti na šoli dovolj visok.

Pri pripravi razgovora s tutorcem se tutor pozanima o izbirah, ki so na voljo ali, pozna odgovore in nato preveri, ali ga Tutorand razume. Pomembno je, da aktivno posluša in se nadalje, skuša vživeti v drugo osebo. Zaveda se pomembne sposobnosti tutorja, da prepozna bistveno težavo in jo pomaga premagati skupaj s tutorcem na način, da sta oba zadovoljna in je cilj dosežen. Cilj opredelita tudi s posameznimi manjšimi koraki, ki jih Tutorand sproti dosega.

Zelo pomembna ugotovitev je, da čim več študentov uspešno zaključi študij, vendar s pogojem, da pridobijo znanje in ne samo diplomo.

2.3 Kompetence tutorja

2.3.1 Opredelitev

Problem kompetenc tutorja je v osnovi napačno zastavljen. Glede na zatečeno stanje bi kazalo razmisliti o dopolnjevanju in nadgradnji kompetenc. Naj bodo osnovne kompetence tutorja kompetence vsakega učitelja. Torej osnovne kompetence učitelja, se za tutorstvo lahko le dopolnijo in nadgradijo, osebnostne lastnosti pa dodatno razvijejo.

Ko je govora o kompetencah je potrebno omeniti tudi kompetence študijskih programov, predvsem splošnih in generičnih. Tutorjeva vloga je tudi usmerjanje in razvoj teh študijskih kompetenc in spodbujanje njihovega razvoja. Zanemarjeno je povezovanje takih kompetenc s študijskimi vsebinami, pojasnjevanje njihovega pomena in vloge v specifičnih poklicnih kompetencah. Prav v tem pa je nova priložnost tutorstva.

Pomembno je, da tutor pozna lastne kompetence, da lahko študentom pojasni kompetence, ki jim jih nudijo posamezni predmeti v izobraževalnem programu. Študent naj zna določiti kompetence svojega bodočega dela, kar samodejno vpliva na pozitivni odnos študenta do študija.

Pri načrtu kompetenc upoštevamo kompetence tutorcev in kompetence tutorja. Učitelji tutorji so izdelali matriko svojih kompetenc in označili izzive, ki so še pred njimi. Ugotovili so, da se lahko praktično pri vsaki nalogi krepijo oz. pridobivajo kompetence. Pridobljenih kompetenc ne smejo zanemarjati temveč vzdrževati in krepiti.

Zanimiva je zamisel o ekipi tutorjev z različnimi kompetencami na višji ravni (Turnšek Mikačić, 2008). Le te lahko doprinesejo k večji kakovosti. Predvsem se je potrebno vprašati kako bi tako organizacijo sprejemali študenti-tutorci. Če so osnovne naloge tutorjev poznane, kdo je potem tisti, ki rešuje probleme na relaciji tutor-Tutorand, kateri od tutorjev je pravi, kar je z vidika študentov težko prepoznavno. Ali lahko odpremo vprašanje hierarhije tutorjev?

2.3.2 Kompetence, ki jih pričakujejo delodajalci

Tutorji seznanijo študente s pričakovanji delodajalcev po posameznih skupinah lastnosti, ki jih razdelijo v vrednote, veščine in strokovno temeljna znanja. Preverijo skladnost njihovih pričakovanj s pričakovanji delodajalcev in ugotovijo, kdaj so lahko uresničena njihova pričakovanja do delodajalcev. Na osnovi teh ugotovitev potem postavljajo cilje tudi pri posameznih predmetih.

Osnovni principi poučevanja temeljijo na stalnem povezovanju z delovno prakso poklicnih profilov. Kako poteka tutorstvo pri izvajanju prakse? Oblikovanje modela študija temelji na sodelovalnem učenju. Takšen pristop upošteva zmožnosti novih tehnologij, poudarja usmerjenost k učečemu in omogoča, da učenje poteka v nekem kontekstu in je povezano s prakso.

Kot organizatorji praktičnega izobraževanja so tutorji tako študentom kot njihovim mentorjem v podjetjih. Pogosto se namreč dogaja, da mentorji v podjetjih (to velja predvsem za podjetja, kjer imajo prvič študenta na praktičnem izobraževanju) sploh ne vedo, kaj naj s študenti počnejo in kakšne naloge jim naj dodelijo. Ta nerodni položaj nastaja, čeprav študentom pred odhodom na praktično izobraževanje vse podrobno razložijo in jim tudi razdelijo navodila za praktično izobraževanje, namenjena njim in njihovim mentorjem v podjetjih. Drugače je pa pri podjetjih, kjer študenti večkrat ali redno opravljajo praktično izobraževanje. Tutorji, kot organizatorji praktičnega izobraževanja obiskujejo podjetja, kjer se na mestu samem pogovorijo o poteku praktičnega izobraževanja. Na teh obiskih praviloma tudi določijo temo seminarske naloge, ki jo mora študent napisati kot izdelek.